Če si v osemdesetih ali devetdesetih uporabljal osebni računalnik z DOS-om, obstaja velika verjetnost, da je bil eden prvih ukazov po zagonu preprosto NC. Nekaj trenutkov pozneje sta se na zaslonu pojavila dva modra panela in računalnik je postal precej prijaznejši. Norton Commander je leta 1986 izdala družba Peter Norton Computing, njegov avtor pa je bil John Socha. Program se je razvil iz projekta Visual DOS oziroma VDOS in je uporabniku ponudil nekaj, česar goli DOS ni znal: pregleden pogled na datoteke in imenike ter hitro upravljanje brez nenehnega tipkanja ukazov.

Levi in desni panel sta lahko prikazovala različna imenika ali diska. Datoteko si označil, nato pa so večino dela opravile funkcijske tipke. F3 je prikazal vsebino, F4 odprl urejanje, F5 kopiral, F6 premaknil ali preimenoval, F7 ustvaril imenik in F8 brisal. F10 je pomenil izhod, čeprav je marsikdo Norton Commander zapustil šele tik pred ugašanjem računalnika. Na dnu je ostala tudi prava DOS-ova ukazna vrstica. Norton Commander zato ni skrival operacijskega sistema, ampak ga je naredil bolj obvladljivega. Za številne uporabnike je postal praktično sinonim za DOS, posebej v srednji in vzhodni Evropi, kjer se je pojavljal tudi pri pouku računalništva.

Peter Norton Computing je leta 1990 prevzel Symantec, Norton Commander pa je dobival nove različice vse do konca devetdesetih. Zadnja DOS-ova različica 5.51 je izšla leta 1998.

Windows je medtem upravljanje datotek preselil v grafično okolje, vendar ideja dveh panelov ni umrla. Preživela je v programih, kot so Total Commander, Midnight Commander in številni drugi upravljalniki datotek. Danes modri zaslon Norton Commanderja deluje skoraj prazgodovinsko. Toda za generacijo uporabnikov je bil to program, s katerim smo kopirali prve igre, iskali izgubljene dokumente, urejali AUTOEXEC.BAT in se nehote naučili, kako je računalnik sploh organiziran.