Helen Brach je bila dedinja ameriškega proizvajalca sladkarij Brach's. Po smrti moža Franka leta 1970 je podedovala premoženje, ki so ga takrat ocenjevali na približno 23 milijonov dolarjev. Tri leta pozneje si je naročila Lincoln Continental Mark IV, vendar ji običajna ponudba barv ni zadoščala. Ford je zanjo pripravil posebno rožnato barvo, s katero je nastal unikaten primerek med 69.437 izdelanimi avtomobili tega modelnega leta.

Lincoln je bil značilen predstavnik ameriškega avtomobilskega razkošja sedemdesetih let. V dolžino je meril skoraj 5,8 metra, tehtal približno 2,4 tone, poganjal pa ga je 7,5-litrski V8, povezan s tristopenjskim samodejnim menjalnikom. Imel je skrite sprednje žaromete, vinilno streho in majhni ovalni okni v zadnjih stebričkih. Posebna je bila tudi notranjost, kjer so bele usnjene sedeže kombinirali z rožnatimi preprogami. Med opremo so bili električno nastavljivi sedeži, električni pomik stekel, klimatska naprava in Cartierjeva ura. Lincoln je bil zasnovan predvsem za udobno potovanje, ne za športno vožnjo.

Toda njegova prva lastnica v njem ni uživala dolgo. Brachova je 17. februarja 1977 pri 65 letih obiskala kliniko Mayo v Rochesterju v Minnesoti, nato pa bi morala odpotovati na letališče. Za njo se je izgubila vsaka sled. Njenega trupla niso nikoli našli, leta 1984 pa so jo uradno razglasili za mrtvo. Preiskava je skozi leta prinesla številne sume in različne teorije o njenem izginotju. Med drugim so preiskovalci obravnavali ljudi iz njene okolice ter goljufije, povezane z njenim premoženjem. Trgovec s konji Richard Bailey je bil pozneje obsojen zaradi goljufij, ne pa zaradi umora Helen Brach. Kaj se je z milijonarko dejansko zgodilo, ostaja nerazjasnjeno.

Njen Lincoln je medtem preživel desetletja in nazadnje končal v Evropi. Sedanji lastnik ga je zaupal nemškemu specialistu za klasične avte Sebastianu Schwarzu, ki je dobil nalogo, da ga po dolgem mirovanju ponovno pripravi za uporabo. Posebnost avta je, da ni prestal obsežne obnove, pri kateri bi zamenjali vse, kar kaže znake starosti. Belo usnje je ostalo brez večjih poškodb, rožnate preproge so še vedno originalne, ohranjeni pa so celo občutljivi notranji dodatki. Delujejo tudi električno nastavljivi sedeži in drugi elementi opreme.

Mehanika je potrebovala nekoliko več pozornosti. V delavnici so zamenjali tekočine, dotrajane puše sprednjega vzmetenja in tesnila kardanskega sklopa, ponovno zatesnili zadnji diferencial ter nastavili geometrijo podvozja. Posegli so tudi v električno napeljavo voznikovih vrat in dodali zaščito pred kratkim stikom. Po opravljenem delu se je Lincoln znova vrnil na cesto. Schwarz je med poskusno vožnjo izpostavil predvsem izjemno mehko vzmetenje, tiho kabino in umirjeno delovanje velikega osemvaljnika.

Števec kaže približno 15.800 milj oziroma 25.400 kilometrov, kar pomaga pojasniti izredno dobro ohranjenost notranjosti. Rožnati Continental Mark IV tako več kot 53 let po izdelavi ostaja vozen in v veliki meri originalen, medtem ko usoda njegove prve lastnice še vedno ni pojasnjena.